Po prvi svetovni vojni je na Bližnjem vzhodu prišlo do restrukturiranja delov nekdanjega Otomanskega imperija. 11. aprila1921 so Britanci približno 80 odstotkov ozemlja palestinskega mandata ustanovili kot Transjordanski emirat, ki je postal avtonomna država pod britansko upravo in nominalnim pokroviteljstvom Društva narodov. V tem času jo je vodil kralj Abdulah I. V njegovem obdobju je leta 1946 prišlo tudi do osamosvojitve izpod britanske uprave. 20. julija1951 je kralj Abdulah I. skupaj z vnukom, princem Huseinom, romal v Jeruzalem na petkovo molitev v mošejo Al Aksa, eno najsvetejših svetišč islamske vere. Na stopnicah mošeje je nanju streljal atentator in kralja Abdulaha ubil, princa Huseina pa naj bi pred smrtjo rešila prav medalja, ki mu jo je malo pred tem podelil kralj Abdulah z željo, da jo vedno nosi na prsih. Izkušnja je Huseina, ki je Abdulaha nasledil na prestolu leta 1953 in vladal večino obdobja neodvisnosti Jordanije – do svoje smrti leta 1999 – naredila za pragmatičnega vodjo, ki je skozi več vojn in poskusov prevrata razmeroma uspešno vodil državo med interesi velikih sil: ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije, različnih arabskih držav, Izraela ter številčne palestinske skupnosti, ki predstavlja 80 % jordanskega prebivalstva.
0,760 (srednji) (86.)
